The greatest song ever recorded

You and me are the same
we don't know or care whose to blame
but we know that whoever holds the reins
nothing will change; our cause has gone insane

and these wars; they can't be won
and these wars; they can't be won
and do you want them to go on, and on, and on?
Why split these states when there can be only one?

And must we do as we're told?
And must we do as we're told?You and me fall in line
to be punished for unproven crimes
and we know there is no one we can trust
our ancient heroes; they are turning to dust

And these wars; they can never be won
does anyone know or care how they begun?
They just promise to go on, and on, and on
but soon we will see there can only be one

United States!
United States! of

Eura-SIA! SIA! SIA! SIA!
Eura-SIA! SIA! SIA! SIA!
Eura-SIA! SIA! SIA! SIA!

Chris Cornell - Black Hole Sun

Tale izvedba komada Black Hole Sun mi je zelo pri srcu. To je live posnetek solo izvedbe, pevca skupin Soundgarden, Temple of the Dog in Audioslave po imenu Chris Cornell. Imeti tak glas mora biti res fajn  :)

Nov začetek

Danes sem sprejel največjo odločitev v svojem življenju. Bilo mi je težko, a tako mora biti!

Odločil sem se, da se bom nehal ukvarjati z glasbo. Ni mi več kul. Kitaro bom pospravil v omaro in jo ne bom nikoli več vzel v roke. Moj zvezek s pesmimi bom vrgle v smeti in ga zažgal. V umetnosti ni perspektive in smisla. Umetnost je opij za ljudstvo.

Od danes naprej sem nov človek! Začel bom redno hoditi v cerkev in naredil birmo! Spoštoval bom zakone, podpiral bom sistem in poslušal Radio 1. Zavrgel bom vse svoje albuma od Bob Dylana in Pink Floydov ter si priskrbel diskografijo DJ Svizca.

Postal bom priden in ubogljiv fantič. Zapovedal se bom celibatu, začel bom študirati pravo, birokracija je moje drugo ime.

Dojel sem, da iz mene ne bo nič če se še naprej ukvarjam z glasbo in počnem to kar me veseli in kjer sem doma. V tem ni profita. Raje si bom našel dobro plačano službo, kjer bom nategoval ljudi za moj zaslužek. Tako si bom do smrti nakopičil res lepo bogastvo. 

Začel bom podpirati naš odlični šolski sistem in sodeloval pri njem. Dosedaj sem bil mnenja, da je to zgolj sistem nadzora in manipulacija s človeškim umom! Le kaj mi je bilo??? Šolski sistem je the best!!! Ugotovil sem da v življenju potrebujem vse kar sem se učil v šoli!!! Na vsakem koraku se srečujem z odvodi integrala, z mikroskopskimi procesi pri delitvi celice in z dododki 500 milijonov let nazaj. Sedaj sem nov človek in to mi je jasno!

In Bog je moj idol! Bog je zakon, cerkev pa še bolj! Ljubim sisteme nadzora, saj sem sam premajhen da bi lahko kaj prispeval! Naj me vodi moj pastir! Vsako nedeljo k maši in držal se bom vsega kar mi bodo rekli (seveda se bom držal tudi trenda, da ignoriram 10 zapovedi).

No, to sem novi jaz. Od danes naprej! Revolucije ne bo, ker jo bomo zatrli in ohranili sistem nadzora! HAHA!

Storm Thorgerson

Storm Thorgerson je en izmed mojih najljubših umetnikov. Njegove slike ustvarjajo nove svetove in razkrivajo neskončnost človeške domišljije.

Ni več tko

Ko že za sekundo pomisliš, da so se stvari malce ustavile, da se pa mogoče hitri in nenadzorovani tok življenja počasi vrača nazaj kjer je bil se spet vse sprevrže v iluzijo oziroma veliko željo. In potem si zastavim vprašanje: Ima smisel iskati izgubljeno, če grem lahko samo naprej in se skušam znajti v novi situaciji? Ima smisel poskusiti rešiti balon sanj, ki mi je ušel iz rok? Ali naj si napihnem nov balon? Bo prav tako lep kot prejšni? Upanje in cilji se vse bolj izkazujejo kot Tantalovo delo, ko mislim da sem že nekaj prišel se vse izkaže, da v bistvu nikamor ne morem priti.

In potem je tu še faktor ljudi, ki sodelujejo pri kreaciji tvojega življenja. Družina, družba, prijatelji in "prijatelji" ter ljudje, ki naj bi ti bili blizu. Kako močan mora biti človek, da zmore ignorirati vse njihove negativne vplive. V glavo ti vstavijo lijak in skozi njega zlivajo vate predstave in dejstva o tem kakšen si, kaj nisi in kakšen bi bil lahko. Nikoli ni dovolj, nikoli jih ne moreš zadovoljiti. Seveda je najbolj pomembno to, da si zadovoljen sam, a vsak stremi proti priznanju tistih, ki so mu blizu. Ko te imajo vsi radi in ti gre vse po planih in željah in mogoče že začneš razmišljati o tem, da bi razmišljal da je pa mogoče to to, da je mogoče zdaj pa vse kul in da bom mel končno nekaj miru, da zaživim brez tone negative, ki me obkroža in mi diktira kako sem zabluzil, kako sem razočaral njihova pričakovanja in kakšen bednik sem. A na koncu se zbudiš in se zgodba ponovi, nafilajo te z občutki krivde, manjvrednosti in bede potem pa pričakujejo da se boš odražal kot nasmejan fant z obilico ljubezni, dobre volje in volje življenja.

Ni več tako. Ni več sproščenosti in ni več nepopolnosti. Vse mora biti po urniku, vse tako kot se zamisli, vse tako kot se diktira! Teci, teci da uloviš tempo urnika, teci da jih zadovoljiš in da naslikaš svojo sliko s čopiči, ki so ti jih dali. Ker če ne boš tekel dovolj hitro, boš mogoče kaj spregledal. In če boš kaj spregledal ne bo nihče videl dobrega kar si naredil in kar delaš. Ena malenkost, ki je ne narediš po pričakovanju je bolj odmevna in pomembna od vseh drugih pozitivnih, ki jih odražaš in delaš. Ni več tako. Ni več sproščenega odnosa, kjer je bistvo to da so ljudje istih misli in da se imajo radi in da male stvari ter pikolovske zahteve tega ne pretrgajo. Ni več tako. Ko se pojavi problem, ko ne gre vse po pričakovanjih (pa čeprav je še vse isto) je že panika. Že je negativa, že je vse brezveze, takoj si beden. Kot če zaigraš najlepšo pesem na svetu in spustiš en ton. Ni več najlepša, sploh ni več lepa. Samo tisti ton je pomemben in ni ga bilo. Druga simfonija več ne šteje, nihče je ni slišal in nihče je ne pozna. Zgolj tisti ton, ki te loči do takoimenovane kreacije "popolnosti" in pričakovanj. Vsi pričakujejo da boš dirigent, glasbenik in simfonija obenem. In povprečja ni. Ni več tako.

Vztrajnost in upanje

Vztrajnost in upanje. Dve stvari, ki se slišijo tako lepo. Odlika vsakega močnega človeka, odlika vsakega ki preživi. Pogoja za uspeh in pogoja za preživetje. Dve moji glavni načeli. A vseeno največje sanje in želji.

Doseči vztrajnost je dolga pot. Po dolgi hoji po trnovi in razbrazdani poti noge postanejo vse trše. Po vsakem padcu se okrepijo kosti. Po vsaki žalostni in travmatični življenski izkušnji se okrepi moč uma ter ignorancija stvari, ki nas potiskajo na tla. To je vztrajnost. Doseči jo je težko. Vzdrževati še veliko težje. Ko se zlomiš in misliš da je to to, se nekako zopet pobereš nazaj na utrujene noge in greš novim pestem naproti. A pride trenutek ko se dejansko zlomiš in se vse stvari tako lepo pokrivajo, da ne vidiš več rešitve iz nastale situacije v kateri se nahajaš in preprosto obupaš nad vsem in nehaš vztrajati pri upanju in volji. Ko te kot po nekakšnem Murphyjevem zakonu zadane zadnja stvar, ki bi jo pričakoval. Vse se zdi zelo nelogično, ampak ko malce pomisliš zelo logično glede na zmedenost tega sveta in življenja. In nato si tam, sam. Brez vizije izhoda, brez možnosti jasnega pogleda na smerokaz na kriožišču poti, ki bi te vodile naprej. Kaj narediš? Ali imaš še moč, da zopet vstaneš in nadaljujet to pot, ki si jo že tisočkrat prehodil v krogu ter na koncu zopet padeš na isto mesto. Se spotakneš ob isti kamen na cesti? Ali preprosto nehaš vztrajati in se pridružiš mimoidoči čredi, ki te povabi medse? Ali pa preprosto končaš svojo pot na bližnjem drevesu. Nenazadnje ima vsako križišče drevo s prav lepo zavezano vrvjo na njegovi veji. Ali ima človek, ki tisočkrat pristane na tleh še voljo in moč do izbire? Ali res lahko tako naivno razmišlja o ljudeh, ki ga vedno znova spravijo na tla? Ali je res lahko tako neumen?

Upanje. Sila, ki žene človeštvo in nas drži pri obstoju. Najlepša človeška lastnost. In največja človeška kletka, ki si jo ustvarimo sami. Upanje na to, da dosežemo željene cilje, da izkoristimo čas preden umremo po svojih načrtih. Upanje na boljše življenje. Upanje v lepši svet. Upanje v upanje.

Dalajlama, en največjih ljudi v zgodovini človeštva je imel prečudovit govor s citato "Never give up!"

Never give up
No matter what is going on
Never give up

Develop the heart
Too much energy in your country
Is spent developing the mind
Instead of the heart
Develop the heart

Be compassionate

Not just with your friends
But with everyone

Be compassionate

Work for peace
In your heart
And in the world
Work for peace

And I say again
Never give up
No matter what is going on around you
Never give up

-----------

Da, Dalaj Lama je res velik in moder človek. In upanje je res lepo. Ampak, ali lahko človek, ki ne more več vztrajati sploh še vztraja pri upanju. Lahko še najde razlog za upanje. Ko ga lastni upi vedno znova razočarajo in se sprevržejo v poraz? Lahko že ohrani bistro glavo? Lahko še upa v boljše čase in življenje? Naj spet vztraja in upa da bo tokrat bolj, čeprav ne ve čemu gre naproti? Ali naj obupa nad svojimi sanjami in sreči ter pade po tleh za vedno? Je človek zmožen takšne moči upanja in vztrajnosti? Mislim da je. Le razlogi so različni. Nekateri upajo zaradi lastne moči ter volje. Nekateri pa slepo sledijo voditeljem in organizacijam pastirjev, ki jih vodijo skozi njihovo zblojeno in zaslepljeno življenje. Upajo v nekaj kar ne obstaja in kar ne bodo nikoli dosegli. Upajo v izkoriščevanje v korist njihovim voditeljem. Upajo v suženjstvo in čredo.

A človek se pobere. In človeštvo z njim. Iz generacije v generacijo smo bolj trdni in močni ter na drugi strani bolj slepi in vodeni. Vojne, nasilje, cerkev, religije, politika, izkoriščevanje, denar, oglaševanje, mediji, internet, Holywood, prehrana, ZDA,.... Človek ohranja upanje. Človeštvo vztraja in se pobere po vsakem padcu. Tako ali drugače.

Profesor mi je nekoč dejal, da se učimo iz zgodovine. Jaz pa pravim, da ponavljamo zgodovino in smo vse bolj pasivni za spremembe in upor. In nekoč bo vse skupaj prišlo do točke ko bo čreda prevelika za odpor in spremembe. Takrat bodo tisti, ki pišejo zgodovino pisali brez inspiracije.

 

 

Uvrstitev na radijsko lestvico!

Pa mi je uspelo! Z vašo podporo in glasovi, ki ste jih prispevali sem prišel na lestvico Enajstica na radiu Prlek! Sedaj sem v rednem predvajanju lestvice.

Še vedno lahko glasujete za komad "Litr pira" na lestvici Enajstica in me tako še nekaj časa obdržite na njej.

Več pa na spodnjem linku.

http://radioprlek.com/web/index2.html

Hvala za vse vaše glasove in podporo! Zakon ste!

Kulturni dan @ LokalPatriot

Uspešno smo izpeljali še en Svobodni umetniški večer v novomeškem klubu Lokalpatriot. Za slovenski kulturni praznik, prosto po prešernu, Prešeren jam session! Bilo je kul :)