Storm Thorgerson je en izmed mojih najljubših umetnikov. Njegove slike ustvarjajo nove svetove in razkrivajo neskončnost človeške domišljije.
31. 3. 10
24. 3. 10
Ni več tko
Ko že za sekundo pomisliš, da so se stvari malce ustavile, da se pa mogoče hitri in nenadzorovani tok življenja počasi vrača nazaj kjer je bil se spet vse sprevrže v iluzijo oziroma veliko željo. In potem si zastavim vprašanje: Ima smisel iskati izgubljeno, če grem lahko samo naprej in se skušam znajti v novi situaciji? Ima smisel poskusiti rešiti balon sanj, ki mi je ušel iz rok? Ali naj si napihnem nov balon? Bo prav tako lep kot prejšni? Upanje in cilji se vse bolj izkazujejo kot Tantalovo delo, ko mislim da sem že nekaj prišel se vse izkaže, da v bistvu nikamor ne morem priti.
In potem je tu še faktor ljudi, ki sodelujejo pri kreaciji tvojega življenja. Družina, družba, prijatelji in "prijatelji" ter ljudje, ki naj bi ti bili blizu. Kako močan mora biti človek, da zmore ignorirati vse njihove negativne vplive. V glavo ti vstavijo lijak in skozi njega zlivajo vate predstave in dejstva o tem kakšen si, kaj nisi in kakšen bi bil lahko. Nikoli ni dovolj, nikoli jih ne moreš zadovoljiti. Seveda je najbolj pomembno to, da si zadovoljen sam, a vsak stremi proti priznanju tistih, ki so mu blizu. Ko te imajo vsi radi in ti gre vse po planih in željah in mogoče že začneš razmišljati o tem, da bi razmišljal da je pa mogoče to to, da je mogoče zdaj pa vse kul in da bom mel končno nekaj miru, da zaživim brez tone negative, ki me obkroža in mi diktira kako sem zabluzil, kako sem razočaral njihova pričakovanja in kakšen bednik sem. A na koncu se zbudiš in se zgodba ponovi, nafilajo te z občutki krivde, manjvrednosti in bede potem pa pričakujejo da se boš odražal kot nasmejan fant z obilico ljubezni, dobre volje in volje življenja.
Ni več tako. Ni več sproščenosti in ni več nepopolnosti. Vse mora biti po urniku, vse tako kot se zamisli, vse tako kot se diktira! Teci, teci da uloviš tempo urnika, teci da jih zadovoljiš in da naslikaš svojo sliko s čopiči, ki so ti jih dali. Ker če ne boš tekel dovolj hitro, boš mogoče kaj spregledal. In če boš kaj spregledal ne bo nihče videl dobrega kar si naredil in kar delaš. Ena malenkost, ki je ne narediš po pričakovanju je bolj odmevna in pomembna od vseh drugih pozitivnih, ki jih odražaš in delaš. Ni več tako. Ni več sproščenega odnosa, kjer je bistvo to da so ljudje istih misli in da se imajo radi in da male stvari ter pikolovske zahteve tega ne pretrgajo. Ni več tako. Ko se pojavi problem, ko ne gre vse po pričakovanjih (pa čeprav je še vse isto) je že panika. Že je negativa, že je vse brezveze, takoj si beden. Kot če zaigraš najlepšo pesem na svetu in spustiš en ton. Ni več najlepša, sploh ni več lepa. Samo tisti ton je pomemben in ni ga bilo. Druga simfonija več ne šteje, nihče je ni slišal in nihče je ne pozna. Zgolj tisti ton, ki te loči do takoimenovane kreacije "popolnosti" in pričakovanj. Vsi pričakujejo da boš dirigent, glasbenik in simfonija obenem. In povprečja ni. Ni več tako.
In potem je tu še faktor ljudi, ki sodelujejo pri kreaciji tvojega življenja. Družina, družba, prijatelji in "prijatelji" ter ljudje, ki naj bi ti bili blizu. Kako močan mora biti človek, da zmore ignorirati vse njihove negativne vplive. V glavo ti vstavijo lijak in skozi njega zlivajo vate predstave in dejstva o tem kakšen si, kaj nisi in kakšen bi bil lahko. Nikoli ni dovolj, nikoli jih ne moreš zadovoljiti. Seveda je najbolj pomembno to, da si zadovoljen sam, a vsak stremi proti priznanju tistih, ki so mu blizu. Ko te imajo vsi radi in ti gre vse po planih in željah in mogoče že začneš razmišljati o tem, da bi razmišljal da je pa mogoče to to, da je mogoče zdaj pa vse kul in da bom mel končno nekaj miru, da zaživim brez tone negative, ki me obkroža in mi diktira kako sem zabluzil, kako sem razočaral njihova pričakovanja in kakšen bednik sem. A na koncu se zbudiš in se zgodba ponovi, nafilajo te z občutki krivde, manjvrednosti in bede potem pa pričakujejo da se boš odražal kot nasmejan fant z obilico ljubezni, dobre volje in volje življenja.
Ni več tako. Ni več sproščenosti in ni več nepopolnosti. Vse mora biti po urniku, vse tako kot se zamisli, vse tako kot se diktira! Teci, teci da uloviš tempo urnika, teci da jih zadovoljiš in da naslikaš svojo sliko s čopiči, ki so ti jih dali. Ker če ne boš tekel dovolj hitro, boš mogoče kaj spregledal. In če boš kaj spregledal ne bo nihče videl dobrega kar si naredil in kar delaš. Ena malenkost, ki je ne narediš po pričakovanju je bolj odmevna in pomembna od vseh drugih pozitivnih, ki jih odražaš in delaš. Ni več tako. Ni več sproščenega odnosa, kjer je bistvo to da so ljudje istih misli in da se imajo radi in da male stvari ter pikolovske zahteve tega ne pretrgajo. Ni več tako. Ko se pojavi problem, ko ne gre vse po pričakovanjih (pa čeprav je še vse isto) je že panika. Že je negativa, že je vse brezveze, takoj si beden. Kot če zaigraš najlepšo pesem na svetu in spustiš en ton. Ni več najlepša, sploh ni več lepa. Samo tisti ton je pomemben in ni ga bilo. Druga simfonija več ne šteje, nihče je ni slišal in nihče je ne pozna. Zgolj tisti ton, ki te loči do takoimenovane kreacije "popolnosti" in pričakovanj. Vsi pričakujejo da boš dirigent, glasbenik in simfonija obenem. In povprečja ni. Ni več tako.
21. 3. 10
Vztrajnost in upanje
Vztrajnost in upanje. Dve stvari, ki se slišijo tako lepo. Odlika vsakega močnega človeka, odlika vsakega ki preživi. Pogoja za uspeh in pogoja za preživetje. Dve moji glavni načeli. A vseeno največje sanje in želji.
Doseči vztrajnost je dolga pot. Po dolgi hoji po trnovi in razbrazdani poti noge postanejo vse trše. Po vsakem padcu se okrepijo kosti. Po vsaki žalostni in travmatični življenski izkušnji se okrepi moč uma ter ignorancija stvari, ki nas potiskajo na tla. To je vztrajnost. Doseči jo je težko. Vzdrževati še veliko težje. Ko se zlomiš in misliš da je to to, se nekako zopet pobereš nazaj na utrujene noge in greš novim pestem naproti. A pride trenutek ko se dejansko zlomiš in se vse stvari tako lepo pokrivajo, da ne vidiš več rešitve iz nastale situacije v kateri se nahajaš in preprosto obupaš nad vsem in nehaš vztrajati pri upanju in volji. Ko te kot po nekakšnem Murphyjevem zakonu zadane zadnja stvar, ki bi jo pričakoval. Vse se zdi zelo nelogično, ampak ko malce pomisliš zelo logično glede na zmedenost tega sveta in življenja. In nato si tam, sam. Brez vizije izhoda, brez možnosti jasnega pogleda na smerokaz na kriožišču poti, ki bi te vodile naprej. Kaj narediš? Ali imaš še moč, da zopet vstaneš in nadaljujet to pot, ki si jo že tisočkrat prehodil v krogu ter na koncu zopet padeš na isto mesto. Se spotakneš ob isti kamen na cesti? Ali preprosto nehaš vztrajati in se pridružiš mimoidoči čredi, ki te povabi medse? Ali pa preprosto končaš svojo pot na bližnjem drevesu. Nenazadnje ima vsako križišče drevo s prav lepo zavezano vrvjo na njegovi veji. Ali ima človek, ki tisočkrat pristane na tleh še voljo in moč do izbire? Ali res lahko tako naivno razmišlja o ljudeh, ki ga vedno znova spravijo na tla? Ali je res lahko tako neumen?
Upanje. Sila, ki žene človeštvo in nas drži pri obstoju. Najlepša človeška lastnost. In največja človeška kletka, ki si jo ustvarimo sami. Upanje na to, da dosežemo željene cilje, da izkoristimo čas preden umremo po svojih načrtih. Upanje na boljše življenje. Upanje v lepši svet. Upanje v upanje.
Dalajlama, en največjih ljudi v zgodovini človeštva je imel prečudovit govor s citato "Never give up!"
Doseči vztrajnost je dolga pot. Po dolgi hoji po trnovi in razbrazdani poti noge postanejo vse trše. Po vsakem padcu se okrepijo kosti. Po vsaki žalostni in travmatični življenski izkušnji se okrepi moč uma ter ignorancija stvari, ki nas potiskajo na tla. To je vztrajnost. Doseči jo je težko. Vzdrževati še veliko težje. Ko se zlomiš in misliš da je to to, se nekako zopet pobereš nazaj na utrujene noge in greš novim pestem naproti. A pride trenutek ko se dejansko zlomiš in se vse stvari tako lepo pokrivajo, da ne vidiš več rešitve iz nastale situacije v kateri se nahajaš in preprosto obupaš nad vsem in nehaš vztrajati pri upanju in volji. Ko te kot po nekakšnem Murphyjevem zakonu zadane zadnja stvar, ki bi jo pričakoval. Vse se zdi zelo nelogično, ampak ko malce pomisliš zelo logično glede na zmedenost tega sveta in življenja. In nato si tam, sam. Brez vizije izhoda, brez možnosti jasnega pogleda na smerokaz na kriožišču poti, ki bi te vodile naprej. Kaj narediš? Ali imaš še moč, da zopet vstaneš in nadaljujet to pot, ki si jo že tisočkrat prehodil v krogu ter na koncu zopet padeš na isto mesto. Se spotakneš ob isti kamen na cesti? Ali preprosto nehaš vztrajati in se pridružiš mimoidoči čredi, ki te povabi medse? Ali pa preprosto končaš svojo pot na bližnjem drevesu. Nenazadnje ima vsako križišče drevo s prav lepo zavezano vrvjo na njegovi veji. Ali ima človek, ki tisočkrat pristane na tleh še voljo in moč do izbire? Ali res lahko tako naivno razmišlja o ljudeh, ki ga vedno znova spravijo na tla? Ali je res lahko tako neumen?
Upanje. Sila, ki žene človeštvo in nas drži pri obstoju. Najlepša človeška lastnost. In največja človeška kletka, ki si jo ustvarimo sami. Upanje na to, da dosežemo željene cilje, da izkoristimo čas preden umremo po svojih načrtih. Upanje na boljše življenje. Upanje v lepši svet. Upanje v upanje.
Dalajlama, en največjih ljudi v zgodovini človeštva je imel prečudovit govor s citato "Never give up!"
Never give up
No matter what is going on
Never give up
No matter what is going on
Never give up
Develop the heart
Too much energy in your country
Is spent developing the mind
Instead of the heart
Develop the heart
Too much energy in your country
Is spent developing the mind
Instead of the heart
Develop the heart
Be compassionate
Not just with your friends
But with everyone
But with everyone
Be compassionate
Work for peace
In your heart
And in the world
Work for peace
In your heart
And in the world
Work for peace
And I say again
Never give up
No matter what is going on around you
Never give up
Never give up
No matter what is going on around you
Never give up
-----------
Da, Dalaj Lama je res velik in moder človek. In upanje je res lepo. Ampak, ali lahko človek, ki ne more več vztrajati sploh še vztraja pri upanju. Lahko še najde razlog za upanje. Ko ga lastni upi vedno znova razočarajo in se sprevržejo v poraz? Lahko že ohrani bistro glavo? Lahko še upa v boljše čase in življenje? Naj spet vztraja in upa da bo tokrat bolj, čeprav ne ve čemu gre naproti? Ali naj obupa nad svojimi sanjami in sreči ter pade po tleh za vedno? Je človek zmožen takšne moči upanja in vztrajnosti? Mislim da je. Le razlogi so različni. Nekateri upajo zaradi lastne moči ter volje. Nekateri pa slepo sledijo voditeljem in organizacijam pastirjev, ki jih vodijo skozi njihovo zblojeno in zaslepljeno življenje. Upajo v nekaj kar ne obstaja in kar ne bodo nikoli dosegli. Upajo v izkoriščevanje v korist njihovim voditeljem. Upajo v suženjstvo in čredo.
A človek se pobere. In človeštvo z njim. Iz generacije v generacijo smo bolj trdni in močni ter na drugi strani bolj slepi in vodeni. Vojne, nasilje, cerkev, religije, politika, izkoriščevanje, denar, oglaševanje, mediji, internet, Holywood, prehrana, ZDA,.... Človek ohranja upanje. Človeštvo vztraja in se pobere po vsakem padcu. Tako ali drugače.
Profesor mi je nekoč dejal, da se učimo iz zgodovine. Jaz pa pravim, da ponavljamo zgodovino in smo vse bolj pasivni za spremembe in upor. In nekoč bo vse skupaj prišlo do točke ko bo čreda prevelika za odpor in spremembe. Takrat bodo tisti, ki pišejo zgodovino pisali brez inspiracije.
Da, Dalaj Lama je res velik in moder človek. In upanje je res lepo. Ampak, ali lahko človek, ki ne more več vztrajati sploh še vztraja pri upanju. Lahko še najde razlog za upanje. Ko ga lastni upi vedno znova razočarajo in se sprevržejo v poraz? Lahko že ohrani bistro glavo? Lahko še upa v boljše čase in življenje? Naj spet vztraja in upa da bo tokrat bolj, čeprav ne ve čemu gre naproti? Ali naj obupa nad svojimi sanjami in sreči ter pade po tleh za vedno? Je človek zmožen takšne moči upanja in vztrajnosti? Mislim da je. Le razlogi so različni. Nekateri upajo zaradi lastne moči ter volje. Nekateri pa slepo sledijo voditeljem in organizacijam pastirjev, ki jih vodijo skozi njihovo zblojeno in zaslepljeno življenje. Upajo v nekaj kar ne obstaja in kar ne bodo nikoli dosegli. Upajo v izkoriščevanje v korist njihovim voditeljem. Upajo v suženjstvo in čredo.
A človek se pobere. In človeštvo z njim. Iz generacije v generacijo smo bolj trdni in močni ter na drugi strani bolj slepi in vodeni. Vojne, nasilje, cerkev, religije, politika, izkoriščevanje, denar, oglaševanje, mediji, internet, Holywood, prehrana, ZDA,.... Človek ohranja upanje. Človeštvo vztraja in se pobere po vsakem padcu. Tako ali drugače.
Profesor mi je nekoč dejal, da se učimo iz zgodovine. Jaz pa pravim, da ponavljamo zgodovino in smo vse bolj pasivni za spremembe in upor. In nekoč bo vse skupaj prišlo do točke ko bo čreda prevelika za odpor in spremembe. Takrat bodo tisti, ki pišejo zgodovino pisali brez inspiracije.
Naročite se na:
Objave (Atom)