14. 9. 10

Top 10 albumov

Deset zame najpomembnejših albumov:

1. Pink Floyd - Wish you were here
2. Bob Dylan - Highway 61 Revisited
3. Pink Floyd - The Wall
4. Dire Straits - Brothers in Arms
5. King Crimson - Red
6. Muse - Black Holes & Revelations
7. Led Zeppelin - IV
8. Doors - An American Prayer
9. Eminem - The Marshall Matthers LP
10. RHCP - Californication




Teh deset albumov ni spremenilo zgolj moj glasbeni spekter ter glasbeno dojemanje ampak tudi velik del mojega živlenja in mišlenja. Ti izvajalci in pesmi, ki so jih ustvarili so mi zelo pomagali v težkih časih ter trenutkih precepa in dilem o smislih ter upanju. Ko dobiš občutek, da besedilo govori o tebi oziroma, da te glasbenik z njim nagovarja in ti daje navodila. Imate kdaj tak občutek? Jaz ga imam pri nekaterih filmih in knjigah, predvsem pa pri določenih komadih in izvajalcih. Ko se lahko malenkostno mentalno povežeš z njimi, se najdeš v njihovih izkušnjah in čustvih. Taki komadi in filmi mi zelo pomagajo v težkih trenutkih. Besede, ki jih ne morem povedati pove nekdo, ki mu zaupam. Ponavadi je to Bob Dylan ali Roger Waters. Mnogokrat tudi Eminem.

12. 9. 10

Top 10 Bendov

Nova tema za moj blog, top 10 seznami. Od časa do časa bom na tale blog prispeval kak moj Top 10 seznam. Tako da boste lahko videli kaj mi je zelo povšeči in se bomo tako malce bolje poznali in povezali :) Seveda pa se zelo veselim vaših seznamov v kometarjih!

In moj prvi Top 10 seznam je Top 10 Bendov.

1. Pink Floyd
2. Muse
3. Dire Straits
4. Beatles
5. King Crimson
6. The Doors
7. Camel
8. Radiohead
9. Led Zeppelin
10. Rage against the Machine

Sedaj pa še vi napišite svojih top deset bendov v komentarju! Da vidimo malce kaj kdo posluša in obožuje!

11. 9. 10

Misija na Radio Paradise

Radio Paradise, osebno moj najboljši spletni radio, se je izkazal kot zelo pozoren do neodvisnih in neznanih izvajalcev. Poleg odlične glasbe, ki jo vrtijo imajo tudi opcijo uploadanja avtorke vsebine. Te pesmi nato urednika pregledata in podata na glasovanje poslušalcem in javnosti. Kdor zbere nekaj glasov je v resni možnosti, da se kdaj odvrti na Radio Paradise. In odlično je tudi to, da je Radio Paradise na vrhu najbolj poslušanih spletnih radiev. How cool is that?

In seveda sem zagrabil priložnost in jim poslal dva svoja komada, Jenny in Times of Greed. Oba sta bila sprejeta iz strani urednika in sta zdaj na tribuni za glasovanje. In to je najboljše glasovanje v katerih sem bil deležen dosedaj. Vse kar morate storiti, da glasujete, je zgolj klikniti na povezavo ter izpolniti krajšo prijavo. In glas je prištet. Nič telefonov, nič spama, nič! Samo klik na povezavo in kratka registracija. Spodaj sta oba komada, zraven pa je link za glasovanje. Kliknite na tistega, ki vam je bolj všeč.

Jenny   http://www.radioparadise.com/content.php?name=review&index=45092&op=ratesong&rating=true

Times of Greed   http://www.radioparadise.com/content.php?name=review&index=45094&op=ratesong&rating=true


Hvala za vašo podporo in glasovanje. Z vašo pomočjo imam zelo veliko možnosti, da se uvrstim na playlisto na Radio Paradise. Najlepša vam hvala!

10. 9. 10

Eagles - Hotel California (live)

Zame najboljša izvedba tega komada. Trobenta na začetku je orgazmična, prehod v komad ter končni solo pa je perfekcija.

Pesem za današnji dan: Eagles - Hotel California (live)

Kot osel na kozolcu

Poznate tisto prispodobo o oslu in kopici sena? Ko ima osel na izbiro dve kopici sena, pa se ne more odločiti katero bi izbral? Prevelika izbira, preveč možnosti in preveč možnih izzidov nas včasih zelo omeji in zmede. In če se je osel zmedel pred dvema kopicama sena, se bi jaz trenutno postavil na kozolec. Na kozolec, kjer so gore sena... Vsaka bala je drugačna, vsaka vodi v nek drug rezultat. A da bi videl kam kaj pelje, moraš vsako načeti.

Povsem sem zmeden in paraliziran. Ideje mi prinašajo nove ideje. Ko začnem delati na eni, se mi vmes porodi deset drugih. In začnem razmišljati o njih, s tem pa trpi prva. Kam to vodi? V omejenost in zmedenost, ustvarjalno paraliziranost. V glavi si predstavljam vse, približno vem kaj moram storiti za rezultat, a se nikakor ne morem spraviti to storiti. Ker je preveč vprašanj. Preveč možnosti. Preveč različnih poti. Nimam zemljevida, da bi videl kam katera pot pelje. Včasih si tako želim, da bi ga imel. Da bi mi nekdo preprosto rekel: "Izberi to in bo v redu. Vse se bo dobro izteklo, če greš po tej poti"! A žal takega glasu še nisem slišal.

Vem, da si ne znam organizirati časa in vem da sem včasih malce prelen. A mogoče sem tudi prevelik perfekcionist. Predvsem dizajna. Kje so časi, ko so mi bile preproste stvari všeč, ko sem nekaj napisal in je bilo kul, ko sem nekaj ustvaril in je bilo dovolj dobro? Vedno vidim, da nekaj manjka. Vedno bi nekaj spremenil. In ko to spreminjam, zanemarjam osnovne nuje tega projekta. Preveč je idej, premalo sredstev in časa. Premalo energije, premalo vzpodbude. Mogoče tudi premalo samozavesti.

8. 9. 10

See you at the bitter end!

Pesem za današnji dan: Placebo - Bitter End



Since we're feeling so anaesthetised
In our comfort zone
Reminds me of the second time
That I followed you home

7. 9. 10

Pesem za današnji dan

Ker sem navdušen bloger in kar nekaj časa preživim na Youtubu in si ogledujem videospote sem se odločil na tale blog dodati novo serijo prispevkov. Pesem za danšnji dan. Vsak dan bom prilepil en video poleg že rednega prispevka.

In to zato, ker mi gre vsak dan po glavi drug komad, cel dan. Komad, kateri opiše moj dan ter moje mišlenje in počutje tega dne. Soundtrack mojega dneva, tedna, meseca...

Mogoče se boste tudi vi našli v kakšni pesmi oziroma videospotu.

6. 9. 10

Operation Placebo - done!



V petek, 3.9.2010 sem doživel res enkraten dogodek. Doživel sem koncert benda imenovanega Placebo. Načrtoval sem ga že nekaj časa, vmes že mislil da ne bo nič, a na koncu se je vse izšlo dobro.

In hkrati se je tudi nama (šel sem s kolegom) zgodil placebo efekt. Ko se v nekaj tako prepričaš, da počasi postane realnost. In podobno se je zodilo. Odhod avtobusa v Italijo iz Ljubljane je bil točno ob 15.00. To ne bi bilo nič nenavadnega, če nebi bila ob 14.30 še na OMVju v Novem mestu. Iz Ljubljane sva z avtobusom in vsemi ostalimi odšla nekaj minut čez tretjo. Dobrih 25 minut do Ljubljane. Po vsej Sloveniji so bili zastoji. Na avtocesti NM-LJ jih ni bilo. Kul. Prva dobra točka. In srečno smo odšli. In nato se moja bistra glava spomni na malenkostni problem - v Italijo sem odšel brez vsake identifikacije. Shit. Kaj bo pa zdaj? Trenutki panike in zopet pomiritev. Misli na to, kako bom prišel nazaj v Novo mesto, ko se poslovim od drugih na meji z Italijo. A prevladale so pozitivne misli. In na mojo veliko srečo smo mirno prišli čez mejo. Res, da je po novem potovanje v Italijo zelo lagodno in le redko preverjajo potne liste in osebne dokumente, a na dan koncerta so se očitno odločili malce preveriti mimovozeče. Ustavili so avtobus pred nami. Mi pa smo veselo odpeljali mimo. Kul. Dve muhi na en mah. In brez krvavih bojev.

In prišli smo v mestece Codroipo, locirano med Trstom in Udinami. Največje podgurje. Polja koruze in krompirja, kamor si pogledal. Zapuščene hiše in nekaj ostankov rimskega imperija. Spraševal sem se kam za vraga gremo. In potem smo prišli. V eno najlepših vil, ki sem jih kadarkoli videl. Sredi ničesar stoji gigantska rimska vila (topel domek rimskih veljakov), obdana z zidovi po katerih so zelo na gosto posajeni kipi. Veličasten prizor, prav zares! :) Slika je spodaj.



In bili smo tu. Najprej nas je bilo malo, v eni uri pa se jih je nabralo še nekaj tisoč. In bil je žur. Koncert Placebo je bil res odličen, instrumentalno so se popolnoma ujeli, videlo se je da so enkraten bend, ki lahko v živo pokaže kvaliteto, ki jo slišimo na albumu. Omeniti moram še lightshow. Res enkraten lightshow, projekcija filmčkov na velikansko kovinsko mrežo ter reflektorji ki so ti dajali občutek, da si na res močnih poživilih. Show se je lepo zlil z izgledom benda, vsi nastopajoči (trije člani benda ter trije session muzičarji) so bili oblečeni popolnoma v belo. Scene lightshowa in njihovih belih oblek so bile res kul. Res.

Frontman ter basist sta za PRAV VSAK KOMAD zamenjala kitaro. Vsak je imel ob sebi dva roadija, ki sta mu jih podajala. Prav za vsak komad. Tako da ja, koncert je bil resno odličen. Razen tega, da je trajal le uro in pol je bil kul. To se pa zgodi bendu, če ima na turneji nastop vsak dan. Ni več toliko energije, ni več intime. In to se je občutilo. Ampak jebiga, bilo je kul. Odigrali so celo priredbo Nirvane - All Apologies. In odlično so jo priredili.



Ena kljukica več na mojem seznamu koncertov, ki bi jih rad doživel. Sedaj pa - MUSE, here I come!

5. 9. 10

2. 9. 10

Anger


Jezen sem. Žalosten sem. Ne vidim več smisla. Moje oči gledajo drugače. Mislil sem da sem edini. Mislil sem da sem končno zmagal. Mislil sem, da je bil boj upravičen. Mislil sem, da je res tako. Zgodovino pišejo zmagovalci. Kdo je potem zmagovalec? Kje sem jaz? Sem še kje? Je še kaj kar je moje? Nebo je brez oblakov. Že od nekdaj je bilo. Rad bi odšel iz te razstave. Ta umetnost mi ni več všeč. Beda. Sem le kup mesa, ki ga skupaj držijo kosti.

Čemu? Zakaj? Kako? Ne vem več. V bistvu nikoli nisem vedel. V bistvu sem se trudil ne vedeti. Ne morem več. Preveč je.

Imel sem barvico, ki je imela pokrovček. Mislil sem, da lahko le jaz odprem ta pokrovček in vidim barvo svoje barvice. A ni bilo tako.