Ko že za sekundo pomisliš, da so se stvari malce ustavile, da se pa mogoče hitri in nenadzorovani tok življenja počasi vrača nazaj kjer je bil se spet vse sprevrže v iluzijo oziroma veliko željo. In potem si zastavim vprašanje: Ima smisel iskati izgubljeno, če grem lahko samo naprej in se skušam znajti v novi situaciji? Ima smisel poskusiti rešiti balon sanj, ki mi je ušel iz rok? Ali naj si napihnem nov balon? Bo prav tako lep kot prejšni? Upanje in cilji se vse bolj izkazujejo kot Tantalovo delo, ko mislim da sem že nekaj prišel se vse izkaže, da v bistvu nikamor ne morem priti.
In potem je tu še faktor ljudi, ki sodelujejo pri kreaciji tvojega življenja. Družina, družba, prijatelji in "prijatelji" ter ljudje, ki naj bi ti bili blizu. Kako močan mora biti človek, da zmore ignorirati vse njihove negativne vplive. V glavo ti vstavijo lijak in skozi njega zlivajo vate predstave in dejstva o tem kakšen si, kaj nisi in kakšen bi bil lahko. Nikoli ni dovolj, nikoli jih ne moreš zadovoljiti. Seveda je najbolj pomembno to, da si zadovoljen sam, a vsak stremi proti priznanju tistih, ki so mu blizu. Ko te imajo vsi radi in ti gre vse po planih in željah in mogoče že začneš razmišljati o tem, da bi razmišljal da je pa mogoče to to, da je mogoče zdaj pa vse kul in da bom mel končno nekaj miru, da zaživim brez tone negative, ki me obkroža in mi diktira kako sem zabluzil, kako sem razočaral njihova pričakovanja in kakšen bednik sem. A na koncu se zbudiš in se zgodba ponovi, nafilajo te z občutki krivde, manjvrednosti in bede potem pa pričakujejo da se boš odražal kot nasmejan fant z obilico ljubezni, dobre volje in volje življenja.
Ni več tako. Ni več sproščenosti in ni več nepopolnosti. Vse mora biti po urniku, vse tako kot se zamisli, vse tako kot se diktira! Teci, teci da uloviš tempo urnika, teci da jih zadovoljiš in da naslikaš svojo sliko s čopiči, ki so ti jih dali. Ker če ne boš tekel dovolj hitro, boš mogoče kaj spregledal. In če boš kaj spregledal ne bo nihče videl dobrega kar si naredil in kar delaš. Ena malenkost, ki je ne narediš po pričakovanju je bolj odmevna in pomembna od vseh drugih pozitivnih, ki jih odražaš in delaš. Ni več tako. Ni več sproščenega odnosa, kjer je bistvo to da so ljudje istih misli in da se imajo radi in da male stvari ter pikolovske zahteve tega ne pretrgajo. Ni več tako. Ko se pojavi problem, ko ne gre vse po pričakovanjih (pa čeprav je še vse isto) je že panika. Že je negativa, že je vse brezveze, takoj si beden. Kot če zaigraš najlepšo pesem na svetu in spustiš en ton. Ni več najlepša, sploh ni več lepa. Samo tisti ton je pomemben in ni ga bilo. Druga simfonija več ne šteje, nihče je ni slišal in nihče je ne pozna. Zgolj tisti ton, ki te loči do takoimenovane kreacije "popolnosti" in pričakovanj. Vsi pričakujejo da boš dirigent, glasbenik in simfonija obenem. In povprečja ni. Ni več tako.
Ni komentarjev:
Objavite komentar