Kot osel na kozolcu

Poznate tisto prispodobo o oslu in kopici sena? Ko ima osel na izbiro dve kopici sena, pa se ne more odločiti katero bi izbral? Prevelika izbira, preveč možnosti in preveč možnih izzidov nas včasih zelo omeji in zmede. In če se je osel zmedel pred dvema kopicama sena, se bi jaz trenutno postavil na kozolec. Na kozolec, kjer so gore sena... Vsaka bala je drugačna, vsaka vodi v nek drug rezultat. A da bi videl kam kaj pelje, moraš vsako načeti.

Povsem sem zmeden in paraliziran. Ideje mi prinašajo nove ideje. Ko začnem delati na eni, se mi vmes porodi deset drugih. In začnem razmišljati o njih, s tem pa trpi prva. Kam to vodi? V omejenost in zmedenost, ustvarjalno paraliziranost. V glavi si predstavljam vse, približno vem kaj moram storiti za rezultat, a se nikakor ne morem spraviti to storiti. Ker je preveč vprašanj. Preveč možnosti. Preveč različnih poti. Nimam zemljevida, da bi videl kam katera pot pelje. Včasih si tako želim, da bi ga imel. Da bi mi nekdo preprosto rekel: "Izberi to in bo v redu. Vse se bo dobro izteklo, če greš po tej poti"! A žal takega glasu še nisem slišal.

Vem, da si ne znam organizirati časa in vem da sem včasih malce prelen. A mogoče sem tudi prevelik perfekcionist. Predvsem dizajna. Kje so časi, ko so mi bile preproste stvari všeč, ko sem nekaj napisal in je bilo kul, ko sem nekaj ustvaril in je bilo dovolj dobro? Vedno vidim, da nekaj manjka. Vedno bi nekaj spremenil. In ko to spreminjam, zanemarjam osnovne nuje tega projekta. Preveč je idej, premalo sredstev in časa. Premalo energije, premalo vzpodbude. Mogoče tudi premalo samozavesti.